Odmevi časa

V ta blog že dalj časa ne objavljam več. Moje objave pod “nostalgik” lahko redno berete na 100% Irony Free.

Lep pozdrav,

Lisjak.

Družina pokojnega predsednika SFRJ je z upravo hrvaškega nacionalnega parka Brioni (ali pa Brijuni, kot jim rečejo Hrvati), podpisala sramotno pogodbo o ekskluzivni pravici do uporabe imena Jospa Broza-Tita. S tem so Brioni dobili pravico, da kot edini legalno uporabljajo njegovo ime v komercialne namene in Tita spremenili v blagovno znamko. Tako bodo lahko prodajali izdelke z njegovo podobo, ter z njegovim podpisom.

Titova vnukinja Saša Broz je ob tem povedala, da so Brioni dobili to eksluzivno pravico tudi zato, ker so že dosedaj tržili Titovo ime, ter še nekaj o tem, da je imel dedek z Brioni posebne vezi. Torej, Josip Broz je tako prodan, da se ga tržno iskorišča. Postal je to, kar nikoli ni hotel biti, blagovna znamka. Če bi bil živ, bi verjetno storil samomor, tako pa mu ne preostane drugega, kot da se prevrača v grobu.

Tito je bil naš simbol boja proti kapitalizmu in ta poteza ga sramoti po smrti. Poleg tega pa je Tito bil predsednik vseh nas, imel je rad in zadrževal se je po vseh krajih SFRJ in Brioni ne morejo imeti nikakršne ekskluzivne pravice do imena bivšega predsednika. Tito in njegovo ime ne moreta biti tržna znamka nekega jadranskega turističnega rezervata. Z uporabo imena in podobe Josipa Broza – Tita se ne bi smelo služiti denarja, sploh pa ne teh pravic omejiti le na en kraj, kjer se je zadrževal.

Z eno besedo: SRAMOTA! Tito je »last« nas vseh in niti njegova družina nima pravice da ga trži. Vse skupaj je pljunek v obraz vsem idealom, za katere se je zavzemal za časa življenja.

Najbrž sem si kriv sam, da se pustim tako sprovocirati z uvodniki v brezplačnem tedniku Žurnal, ki jih izpod peresa izliva Dejan Steinbuch, ta neizčrpni vir desničarko obarvanih prispevkov in komentarjev. Res ne vem kaj mi je treba sploh odpreti ta časopis, ko bi ga lahko brez skrbi zabrisal med star papir in ga uporabil za kaj bolj korostnega, za branje ni ravno primeren, lahko usodno poškoduje človekov IQ.

Tako vidim, da gospod urednik izliva svoj žolč tudi danes. Tokrat se je spravil nad predsednika republike Janeza Drnovška in v podnaslovu svojega »prispevka« zapisal: »Drnovšek je na dobri poti, da gre v zgodovino kot eden najslabših slovenskih voditeljev«. In ko sem enkrat prebral tako daleč sem kar moral brati naprej in tudi tokrat me Steinbuchovo globokoumje ni pustilo na cedilu, sploh pa ne mojih živcev, ki so, kot vedno ko berem njegove umotvore, tudi tokrat močno trpeli.

Steinbuch med drugim piše: »Ob misli, da bo že čez pol leta potekel mandat Janezu Drnovšku, bržčas najbolj odleže legalistom in zagovornikom politične kulture. Kajti Drnovšek je brez dvoma slab predsednik. Ne samo zato, ker je javnost razburil s pomilostitvami pravnomočno obsojenih kriminalcev. Ne samo zato ker ni hotel biti predsednih vseh Slovenk in Slovencev, vseh državljank in državljanov. Ne samo zato ker je z zavračanjem uradne medicine vnesel dvom, nezaupanje in zmedo med običajne ljudi /…/ In, nenazadnje je, Janez Drnovšek je slab predsednik tudi zato ker nas ni nikoli nagovoril in pokazal kakšnih čustev«.

Komu bo odleglo, ko Drnovšku poteče mandat bomo še videli, a lahko že sedaj zatrdim da prav gotovo določenim krogom, ki so blizu naše vlade in seveda članom vlade s predsednikom Janšo na čelu. Po vseh teh trudih, da bi spodkopali ugled Janeza Drnovška, jim tega ne bo več treba početi, saj bo ta odšel kar sam. Morda jim je šel toliko na živce zato, ker se je v zadnjem času postavil po robu nekaterim ukrepom naše vlade. Najbolj odmeven primer tega je seveda romski problem in dogodki v Ambrusu, ko vlada z vso svojo močjo in pooblastili ni mogla zagotoviti državljanom republike Slovenije bivanja na teritoriju lastne države, kot jim to zagotavlja ustava RS. Za razliko od vlade Drnovšek ni popustil podivjani množici iz Ambrusa, ki je napodila romsko družino Strojan iz lastne parcele. Na žalost pa naš predsednik nima dovolj poooblastil, da bi lahko storil kaj več, kar Drnovšek nedvomno bi, saj je jasno pokazal tendenco po pomoči že s tem, ko se je napotil k družini Strojan z zabojniki v katerih bi lahko družina preživela hladne dni okoli novega leta. Med tem ko se je predsednik na lastno pest kregal in prepiral s prebivalci, ki so njegovemu konvoju zaprli pot, ni bilo s strani naše desne vlade nobenega odziva. Vlada se je v tem primeru izkazala za nesposobno v dveh pogledih, kot prvo ni uspela zagotoviti lastnim državljanim bivanja na kraju, kjer si sami želijo prebivati, s čimer jim ni mogla zagotoviti temeljne ustavne pravice, ki jo ima vsak državljan, drugič pa se je pokazala za nesposobno, ko s svojo lastno represivno silo, policijo, ni mogla zagotoviti reda in varnostni določenih državljanov, ter dopustila ponižanje policije s tem, ko so krajani preiskovali njihova vozila, če se morda v njih ne skriva družina Strojan.
Verjamem, da jim je po vseh teh neuspehih Drnovškov obisk pri Strojanovih šel še kako v nos, zato tudi verjamem da komaj čakajo, da mu poteče mandat.

Spodkopavanje njegovega ugleda se seveda nadaljuje z nedavno afero črnega fonda obveščevalne službe, ki pa se je nedavno še bolj razplamtela ob izjavi nekdanjega direktorja Iztoga Podbregarja, da je njegov podpis na dokumentih ponarejen. Človek se vpraša kaj so hoteli s tem doseči in molk predsednika vlade je sila zanimiv. Morda pa je to le poskus iz obupa, da se očrni nasprotni politični blok, ki je končno začel spet pridobivati na javnomenjskih anketah? Nikoli se ne ve.

Glede pomilostitev, ki jih omenja Steinbuch, pa le toliko: predsednik republike ima po ustavi to pravico in prav gotovo je ne podeljuje kar vsakemu, ki zaprosi zanjo. Kar pa se tiče nedavnih odmevnih pomilostitev pa naj spomnim, da je dal predlog za to minister za pravosodje Lovro Šturm, na podlagi česar je potem Drnovšek pomilostil določene osebe in določenim izbrisal kazen. Lovro Šturm pa je minister v vladi, v desni vladi, ki trenutno vlada v tej državi.

Prav tako ima vsak človek pravico do tega, da sam odloča kakšen način zdravljena si bo izbral, ali se bo zdravil s pomočjo uradne medicine ali pa alternativne. Drnovšek se je pač odločil, da bo poizkusil tudi z alternativo, s čimer gotovo ni omajal ugleda uradni medicini, kot trdi Steinbuch. Dokler je predsednik zmožen opravljati svojo funkcijo se lahko sam odloča, kakšen način zdravljena si bo izbral. Kar pa se tiče omajanja ugleda uradne medicine, čeprav po mojem mnenju tega ni storil, pa je ta že tako ali tako omajan predvsem zaradi slabih razmer v našem zdravstvu, katerim naša vlada z ministrom za zadravje Bručanom še zdaleč ni kos. Sicer pa od ministra, ki na vprašanja novinarjev odgovarja s smehljanjem ni pričakovati kakega napredka pri izbolšanju javnega zdravstvenega sistema.

Potem se Steinbuch spotakne ob Drnovško opozarjanje na genocid v Darfurju. Njegova dejanja označi kot utopična: »Namesto da bi se vsaj malo ukvarjal z lastno domovino, svojimi volivci če hočete, se raje loteva utopičnih projektov, ki na koncu niso obrodili nikakršnih sadov«. Se pravi je opozarjanje na genocid utopično in nekoristno dejanje? Po Steinbuchovo že morda, po mnenju kakšnega kolikor toliko razumnega človeka pa seveda ne. Res je, le zakaj se je Drnovšek šel spravljati v Darfur, ko pa je to delo za tiste večje in vplivnejše države in posameznike (kot sta Bob Geldof in George Clooney, ki ju omenja Steinbuch), predsednik tašne državice kot je Slovenija pa naj raje ostane doma in se ukvarja z imenovanji novih veleposlanikov ali še kaj bolj banalnega. Kot vemo predsednik republike po ustavi nima veliko pooblastil in je njegova funkcija bolj protokolarna. Edino kar lahko skuša storiti je, da s svojim vplivom in ugledom, ki ga ima med ljudstvom in tujimi državniki, skuša vplivati na dogajanja doma in po svetu, kar je Drnovšek tudi storil in si vsaj pri večini zato zaslužil velik plus. Kaj je že med tem delal predsednik vlade Janez Janša? Ah saj res…nič.

Steibucha v današnjem uvodniku moti tudi predsednikovo gibanje, češ da se je z njim »prelevil v glavno ikono obglavljene opozicije«. Potem nadaljuje, da se je opozicija dolžna postavljati po robu poziciji oz. vladi, predsednik pa naj bi bil, kot »reprezentativni del izvršne oblasti v istem čolnu kot vlada«. Torej po njegovem bi moral predsednik plesati tako kot gode vlada. Žal pa to ne drži (na srečo). Predsednik republike je res del izvršne oblasti a je v svojem delovanju popolnoma avtonomen in je tudi voljen s strani ljudstva na predsedniških volitvah (za razliko od nekaterih drugih držav, kjer predsednika države imenuje parlament; Italija, Nemčija…). To pa že avtomatično pomeni, da nikakor ni del vlade in se mu nikakor ni treba uklanjati vladi, kot bi si to v naši vladi želeli. Na srečo predsednik republike pluje v svojem čolnu, ne v istem z vlado, zato tudi ni dolžan migati tako kot mu zaukaže vlada.

Da je Drnovšek v stalnih konfliktih z državnimi institucijami, kot piše Steinbuch, pa se gre za zahvalit hinavščini desnega dela slovenskega političnega spektra, saj je tu najbrž mišljeno dejstvo, da Slovenija še sedaj nima novega guvernerja Banke Slovenije. Pa bi ga lahko imeli že zdavnaj, če bi Državni zbor sprejel predlog predsednika in imenoval prejšnjega guvernerja Mitjo Gasparija za nov mandat. A se to ni zgodlilo, saj je našim vrlim desničarjem Gaspari stopil v nos, morda zato ker so bili ljubosumni nanj, saj je predvsem on žel pohvale ob tako učinkovitem prevzemu evra v Sloveniji. Gaspari si je pohvale zaslužil, toda kjub temu mu vlada in največji koalicijski stranki SDS in NSi nista dali podpore. Potem pa se jezgodila še tista mini aferica z negativnimi poročili o stanju financ, ki naj bi jih pošiljali iz BS v Bruselj. Čeprav vsi vemo, da je bil to le dobrodošel izgovor za našo vlado, da se odkriža ponovnega imenovanja Gasparija. Najbrž zato, ker si je minister za finance Andrej Bajuk sam zaželel tega mesta?

Tako Gaspari ni bil imenovan od takrat naprej pa je sledilo še nekaj poskusov z drugimi kandidati, ki niso dobili podpore. Bojda so poslanci koalicijskih strank zamerili predsedniku, da se z njimi ni posvetoval o kandidatu preden ga je predlagal. Kar pa je po vsej verjetnosti le še en izgovor, da koalicijia s takim neodgovornim ravnanjem izsili predsednika republike, da končno predlaga nekoga iz njihovih logov, tako da bo v desnih rokah (=pod vladinim nadzorom) tudi Banka Slovenije, najpomebnejša finančna isntitucija pri nas. In tako gre saga o novem guvernerju BS naprej, kriv pa naj bi bil Drnovšek.

Kaj hočemo, tako pač deluje logika slovenskih desničarjev, tako tistih ki sedijo na ministrskih stolčkih, v parlamentu in tistih, ki pišejo za provladna glasila. Iskanje krivcev na levi strani je pa tako ali tako že samoumnevno, iz leve za desničarja še nikoli ni prišlo nič dobrega. Ko gre desničar čez cesto pogleda najprej na desno, potem pa še enkrat na desno.

Torej, Francija je dočakala svoje famozne predsedniške volitve in zmagal je Nicholas Sarkozy, konservativec, nasprotnik priseljencev ter protestnikov. Danes je tudi uradno prevzel vodenje države, ko mu je predhodnik Jacques Chirac v Elizejski palači predal posle in med drugim tudi šifre za sprožitev francoskega jedrskega arsenala, potem pa je še zadnjič pomahal, se usedel v črn Citroen in se odpeljal. Sarkozy pa je prisegel kot šesti predsednik, pete repubilke (od sprejetja ustave 1958 dalje). Tako je desničar zamenjal desničarja v državi, kjer ima predsednik izredno veliko moč in vpliv, kjer so vlada in njeni člani pravzaprav le lutke, ki so tam, da slučajno kdo ne reče, da je Francija preveč predsedniška država. Ampak ok, priznati je treba da je Francija država z zelo dolgo demokratično tradicijo in ljudje imajo očitno radi, da je njihov predsednik nekdo s tako močjo, morda zato, da se lahko po njem zgledujejo, če se že nimajo po kom drugem.

In kaj lahko Francija pričakuje od Sarkozya? Od človeka, ki je pretestnike zmirjal z drhaljo, od nekdanjega trdega notranjega ministra, od človeka, ki bi za vsako ceno povečal število delavnih ur v tednu vsem, ne le tistim, ki bi si želeli delati več, zraven pa ne bi ponudil višjih plač in drugih bistvenih socialnih ugodnosti? Nekaj s čimer se njegova tekmica za predsedniki »prestol«, socialistka Segolene Royale seveda ni mogla strinjati. Amkak kdo od nas pa bi se s tem sploh lahko strinjal? Morda le kapitalistični lobij, da bi izžel še tisto kar do sedaj niso uspeli.

Mediji so nekje povdarili, da Sarkozy ne govori angleško, oziroma, da je imel s tem jezikom vedno probleme. Ok, priznamo da to ni pogoj za kakšno izvršilno funkcjo v Franciji, saj so tam tako ponosni in zagledani v svoj preljubi jezik, da so skoraj popolnoma iztrebili rabo drugih jezikov v javnem življenju Francozov. Pa vseeno bi bilo lepo, ko bi predsednik tako pomembne države kot je Francija lahko normalno komuniciral z drugimi državniki, ne da bi mu pri tem stalno pri riti stal prevajalec. Žal Francosčina že dolgo ni več svetovni jezik in predsednik, ki tekoče govori le svoj jezik v današnjem svetu je navadna sramota. Sarkozy, treba bo na kak hitri tečaj angleščine, morda boš potem bolje razumel vprašanja tujih novinarjev.

In kakšno vezo sploh imajo francoske volitve z nami? Na prvi pogled nobene, a vseeno je tu neka malenkost. To pa je ta naša smešna disfunkcionalna družinica imenovana Evropska Unija. To družinico pa sestavljajo očka Nemčija, mami Francija, nadležna teta v iskanju sama sebe Velika Britanija ter otročički, ki so ostale države članice. Kljub temu da imajo na papirju vse članice kolikor toliko enake pravice pa sta očka in mamica vseeno nekoliko bolj vplivna, ko se družina zbere za kosilo v Bruslju in takrat onadva najbolj vplivata na razvoj dogodkov v družinici, o tem kam bo šla družinica na izlet, koliko denarja bo pri tem porabila, koliko denarja bo iz družinske blagajne dobil posamezen član in tako dalje. Če pa ima mami PMS pa se bolj težko kaj zmeni in tudi očka sam nima dosti vpliva na otroke.
Zato torej ni vseeno kdo je na oblasti v pomembnejših evropskih državah. Ker to vpliva na odločitve in delovanje Unije, kar pa seveda vpliva na nas. Morda ne zelo neposredno in ne v veliki meri, pa vendarle.

Torej, Francija si je izbrala kar si je izbrala, morda nam to ni všeč, a kaj več kot izraziti nestrinjanje in zaskrbljnost ne moremo. Kot rečejo tam: naj živi repubika, naj živi Francija. Upam da se boš nekoč le izvila iz hladnega objema desničarske politike, ki kot starka s koso kosi po Evropi! Do takrat pa… Liberté, Égalité, Fraternité očitno za nekaj časa na dopust, pa upajmo da ne za predolgo.

Pred približno dvema tednoma sem prebral knjigo Ernesta Che Guevare z naslovom The Bolivian Diary (Bolivijski dnevnik). Kot pove že naslov, gre za njegov dnevnik, ki ga je pisal od novembra 1966 pa do oktobra 1967, ko je 7. tistega meseca naredil še zadnji vnos. Tokrat je ta legendarni dnevnik dosegljiv tudi z vnosi, ki so manjkali pri prejšnjih izdajah (prvi izdaji iz leta 1968), izpuščeni pa so bili, ker jih Bolivijske oblasti z obrazložilom, da gre za podatke, ki bi lahko ogrozili državno varnost, niso hotele dati v javnost. Vnosi, ki so manjkali v originalni izdaji so zajemali naslednje dni: 4., 5., 8. in 9. januar, 8. in 9. marec, 4. in 5. april, 9. in 10. junij, 4. in 5. julij (vse 1967). Toda vsi ti vnosi so sedaj dosegljivi v novi izdaji dnevnika iz leta 2006.

Med branjem njegovih zapisov dobimo pogled v gverilsko dejavnost in vsakdanjik gverilca. Vidimo lahko tudi, kako so nekateri veljaki v ozadju, predvsem voditelji političnih strank v Boliviji, le »na papirju« podpirali Chejev boj, v resnici pa jim ni šlo za nič drugega, kot za izboljšanje lastnega političnega položaja. Che jih je z lahkoto pogruntal in se ni dal zmesti in vplesti v njihove spletke. Bil je bil revolucionar po srcu. Sam je revolucionarja definiral kot »najvišjo stopnjo pripadnika človeške vrste«. Verjel je v svoje početje in ni pustil, da bi kar koli lahko omajalo na njegovi poti. Toda na žalost teh pogledov niso delili vsi. Če želiš biti revolucionar moraš biti pripravljen žrtvovati marsikaj, tega pa še zdaleč niso pripravljnei storiti vsi. Med revolucijo ni prostora za osebno okoriščanje, ni prostora za nacionalizem, ni prostora za osebne zamere. Revolucionar mora imeti pred seboj le en cilj: uspešno izvedeno revolucijo. Tega pa ne more razumeti vsak. Zato je tudi med pripadniki Chejeve gverilske vojske prihajo do medsebojnih sporov. Bolivijski pripadniki gverile se se počutili manjvredne. Prvi sekretar Bolivijske komunistične stranke, Mario Monje, se je tako decembra 1966 skregal s Che-jem o problemu vodstva gverilskega upora. Monje je vztrajal, da bi morali biti vodstvo v rokah njegove stranke, glede na to da se spopad odvija na Bolivijskih tleh. S tem se seveda Che ni mogel strinjati, saj Bolivijci še zdaleč niso imeli izkušenj da bi laho bili v vodstvu gverilskega upora. Che pa jih je imel, bil je že udeleženec slavne Kubanske revolucije. S takimi problemi se je soočal Che na svojem legendarnem bolivijskem pohodu, še večji prolem pa je bilo pomanjkanje rekrutov. V svoje vrste je nameraval rekrutirati čim več kmečkega prebivalstva. Toda to se je izkazalo za problem. Med srečanji s kmeti, so ti pokazali strah do gverilcev, ter jih tudi ovajali Bolivijski vojski. Nekaj gverilcev je tudi pobegnilo ali pa so bili zajeti in so potem izdali svoje tovariše in Cheja Bolivijskim oblastem.

Treba je omeniti, da Che in njegovi gverilci niso bili »krvavi« revolucionarji. Bili so ljudje, ki so se pač poslužili oboroženega pohoda za dosego visokega in odobravanja vrednega cilja: osvoboditev Bolivije izpod korumpirane oblasti, ki ni bila nič drugega kot lutka, s katero so upravljale Združene države. Njeno prebivalstvo (predvsem delavski razred in kmetje) pa so bili izkoroščani in obubožani. Che je imel plemenite cilje, a ameriška imperialistična politika seveda ni mogla dopustiti, da bi lahko država, ki se jo tako dobro izkorišča, osvobodi iz njenega prijema. Tako so z denarno podporo podprli Bolivijske oblasti pri iskanju gverilcev. Cheja so naposled zajeli, ter ga ubili v poslopju neke lokalne šole v vasi La Higuera, 9. oktobra 1967 v starosti 39 let.

Ernesto Che Guevara de la Serna je večino svojega kratkega obstoja žrtvoval za pomoč drugim, kot zdravnik (tudi med pohodi je večkrat nastopal v tej vlogi, še posebej v Kubanski revoluciji), potem pa kot borec za pravičnost in osvoboditev zatiranih ljudstev. Za ta svoj cilj, v katerega je tako močno verjel, je bil pripravljen žrtvovati vse. V svojem življenju se je vedno znova dokazoval kot nesebičnež in človek dobrega srca. Jean-Paul Sartre, ki se je z njim tudi srečal je Che-ja opisal s temi besedami: “Che was the most complete human being of our age.”

Hasta la victoria siempre!

The first of February we dim the lights between 7.55 and 8.00 PM!

Send this message to as many people as you know!

An action against the climate change.

Take on February 1st part in one of the biggest actions against climate change forced by the people.
L’Alliance pour la Planète (a group of environmental activists  http://www.lalliance.fr/ <http://www.lalliance.fr/>) calls to all civilians:

Make our planet rest for five minutes!
Everybody is reqested to dim his/her lights for five minutes between 7.55 pm and 8.00 pm on February first. This not only to save energy for five minutes, but to bring out a message that will attract the attention of politicians and leaders. It is time for them to take action and avoid the waste of energy.

During 5 minutes we’ll give the planet rest: it doesn’t take long and it won’t cost you a thing. And it will make a statement before federal elections that we as citizens want climate on the agenda.

And why February 1st?

Because on that day a new file from climatologic experts from the United Nations will be published in Paris. Because it is with our neighbours it is impossible to let this opportunity slip! We have to get attention to the urgent matter of the worlds climatological situation. If everybody takes part in this action it will have an effect on media and politics that might have a real influence, this would be good on such short notice before the (Belgian) elections!

Make this message go around the globe, send it to friends, family and local politicians. Put it in your newsletter and blog.

Latinska Amerika, destinacija mnogih turistov, ki odkrivajo Ande in pragozd. Kontinent z bogato arheološko dediščino, ki so jo za seboj pustile civilizacije Majev, Inkov, Aztekov in drugih, hkrati pa tudi poligon za razna izživljanja, manipulacije in spletke pod taktirko obveščevalnih služb ZDA. Ta »kratka« objava je namenjena predvsem poskusu predstavitve dogajanja v državah Latinske Amerike, ko je bila ta, hotela ali ne, v interesni sferi Združenih držav, pa vse do današnjih dogodkov v tem delu sveta.

Zgodovina:

Nedavno preminuli Čilanski diktator Augusto Pinochet se je na oblast povzpel s krvavim državnim udarom 11. septembra 1973. Demokratično izvoljeni predsednik Salvador Allende je bil pri tem ubit. Ko je Allende zmagal na volitvah, je bil Čile v hudih finačnih težavah, inflacija je bila visoka, gospodarska je bila počasna, distribucija prihodkov pa je bila neenakomerna. Allende je s svojo socialistično naravnano politiko dajal žarek upanja večinoma obubožanemu prebivalstvu, kar pa je bil velik trn v peti Združenim državam, ki si niso mogle dopustiti, da bi »njihova« južna Amerika postala socialistična. Že tako so si na vse pretege želeli s poti spraviti kubanskega voditelja Fidela Castra. Zato je vlada ZDA pod vodstvom predsednika Richarda Nixona začela podpirati prizadevanja za odstanitev Allenda, ki so jih vodili bogatejši sloji prebivalstva. Uradno ZDA zanikajo kakršnokoli vpletenost Cie v te dogodke.

(slika: Pinochet in Allende)

Toda dejstvo ostaja, da je bilo v prevratu ubitih več kot 3000 ljudi (!!). Država je dobila diktatorsko oblast z generalom Pinochetom na čelu. Ta je po prevzemu oblasti uvedel več »varnostnih ukrepov«, ki jih je utemeljil na »komunistični nevarnosti«, ki preti Čilu in njegovemu prebivalstvu. Pri tem so mu zvesto stale ob strani Združene države in tako posredno pripomogle k temu, da je bilo med tem črnim obdobjem čilanske zgodovine ubitih več kot 3 000 ljudi, ki so bili osumljeni disidentstva in levičarstva, mučenih pa naj bi bilo okoli 30 000 ljudi (!!). Na vse to se seveda ZDA niso ozirale oz. so si zatiskale oči, kajti njihov cilj je bil tako ali tako dosežen: za vsako ceno (dobesedno) ustaviti pohod komunizma v latinski Ameriki. Paranoični antikomunizem.

Čile še zdaleč ni bil edina žrtev ameriške imperialistične politike. ZDA so po izvolitvi Ronalda Raegana za predsednika izvedle napad na samostojno in neodvisno državo Nikaragvo. Reaganova administracija je namreč pomagala in urila gverilce, ki so se borili proti Sandinistom, ki so bili takrat na oblasti v Nikaragvi, pri tem pa sodelovala tudi pri miniranju nekaterih pristanišč. Vzrok za to dejanje pa je bil, da je Sandinistična nacionalna osvobodilna fronta - Frente Sandinista de Liberación Nacional – FSLN) podprla marksistična gibanja po Latinski Ameriki, s čimer je v bistvu v tem početju podprla Kubo. Kjub temu, da za to ni bilo nobenih trdnih dokazov, pa je Reaganova administracija naložila Cii, da začne financirati in uriti anti-sandinistične gverilce, kar je vodilo do največje afere v ZDA pa Watergateu, aferi »Iran – contra« (ker so člani Reaganove administracije ne glede na odločitev kongresa prodajali orožje Iranu, da bi z denarjem od prodaje pomagali financirati urjenje anti-sandinističnih gverilcev).

Napadi, ki so trajali med leti 1979 - 1986 je imel za posledico barbarske poboje, v katerih je življenje izgubilo 100 000 prebivalcev Nikaragve, polovica teh je bilo otrok. Nikaragva se ni odzvala s silo, pač pa je ZDA tožila pred Mednarodnim sodiščem. Primer je bil obravnavan leta 1986. Mednarodno sodišče je obsodilo Združene države nezakonite uporabe sile ter terorizma (!!), ter kršenja mednarodnega prava. ZDA so s tem postale »edina država na svetu, ki jo je Mednarodno sodišče obsodilo mednarodnega terorizma«¹. ZDA pa niso priznale sodbe, češ da sodišče ni pristojno odločati o tej zadevi. Po tem se je Nikaragva obrnila še na Varnostni svet Združenih narodov. Ta je sprejel resolucijo, ki je podpirala sodbo sodišča, na katero pa so ZDA vložile veto.

Čile in Nikaragva sta bila le delček tega, kar so ZDA izvajale v latinski Ameriki. Njihov cilj je bil, da za vsako ceno prepreči vzpon česarkoli, ki samo malo diši po socializmu in spodkopavalo njihov vpliv v njihovi »interesni sferi«. V tem svojem početju se ZDA, kot vedno, niso ozirale na voljo ljudstva, na posledice za gospodarstva podjarmljenih držav niti na gromozanske človeške žrtve. Vse v imenu širjenja ameriške verzije kapitalizma.

Sedanjost:

Zdi se, da se naposled Latinska Amerika le izvija iz ameriških krempljev. V Nikaragvi so 5. novembra 2006 potekale parlamentarne in predsedniške volitve. Na njih je zmagal Daniel Ortega, tako osovražen s strani ZDA. Predsednik Republike Nikaragve je bil že med leti 1985 – 1990. Njegova politika pa se nagiba k socialističnim vrednotam. Ponoven vzpon Ortege po 16 letih je ponovno razdražil ZDA, ki so se nemudoma odzvale z grožnjami o sankcijah.

Iz Venezuele nam je dobro znan Hugo Chavez. Prvič je zaprisegel kot predsednik 2. februarja 1999. Med njegovimi prvmi ukrepi so bili načrti za izgradnjo cest ter gradnja stanovanj. Zaustavil je načrtovano privatizacijo nacionalnega socialno-varstvenega sistema, nekaterih tovarn za proizvodnjo aluminija ter seveda naftne industrije. Leta 2003 je implementiral nov načrt (poimenovan Mission Sucre), ki naj bi dvema milijonoma Venezuelčanom, ki niso nikoli končali osnovne stopnje izobraževanja, omogočil višjo izobrazbo.

(slika: Hugo Chavez)

18. decembra 2005 je na predsedniških volitvah v Boliviji zmagal Juan Evo Morales iz stranke Gibanje k socializmu. Že kmalu po svoji izvolitvi je napovedal ponovno nacionalizacijo ogljiko-vodikovega bogastva. Da bi bila ta namera tudi dejansko uresničena je v 56 rafinirijj plina poslal vojsko. Tujim energetskim podjetjem je postavil 180 dnevni rok, v katerem so morale te podpisati novo pogodbo, s katero so morale Boliviji prepustiti večinski lastniški delež. Vse tuje firme so podpisale novo pogodbo.

Naslednji na seznamu levičarskih voditeljev je Argentisnski predsednik Nestor Kirchner. Argentino vodi od leta 2003. Velik premik naprej za Argentino je bil končen prelom »avtomatičnega« zavezništva z ZDA, kar je bilo v praksi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Namesto tega se je Argentina bolj povezala z organizacijo Mercosur (organizacija za prosto trgovino med Argentino, Brazilijo, Urugvajem, Venezuelo in Paragvajem. Pridružen status pa imajo Čile, Bolivija, Ekvador, Kolumbija in Peru). Na seznamu levičarskih predsednikov so še Brazilski Lula da Silva, Urugvajski predsednik Tabare Vazquez in Michelle Bachelet, predsednica Čila.

Vsi ti premiki niso niti najmanj dobrodošli za ZDA. Tradicionalno so ZDA gledale na Latinsko Ameriko kot na svojo »bazo za resurse, trg in možnost za vlaganja«²

Prihodnost:

Na nedavnem vrhu predsednikov 12 držav Latinske Amerike v Boliviji, je bila na mizo postavljena ideja o ustanovitvi skupnosti, podobni Evropski Uniji. To je nov korak k integraciji teh držav, nad katerimi so se ekonomsko in vojaško izživljale ZDA. Le z združevanjem se bodo lahko države Latinske Amerike dokončno otresle ameriške prevlade.

Pojavili so še drugi predlogi, vsi v duhu integracije, kot naprimer predlog novega predsednika Ekvadorja Rafaela Correa, da bi naredili trgovske povezave, po kopnem in rekah, vse od Brazilskega pragozda pa do Ekvadorske obale. Dana je bila tudi pobuda za ustanovitev Telesur-ja, latinsko ameriške TV mreže s sedežem v Venezueli. S tem bi skušali odvzeti monopol zahodnim medijem.

¹ Noam Chomsky: 911-enajsti september, 2005, str. 38

² Noam Chomsky: Latin America Declares Independence, International Herald Tribune, 3. oktober 2006 .

Pozno zvečer oz. že v jutranjih urah takole sedim pred temle zaslonom in mi v glavo šine misel, da bi probal kaj več izvedeti o meni zelo priljubljenem slovenskem igralcu Borisu Kralju. Morda je za večino še najbolj znan iz nanizanke »Naša krajevna skupnost«(1980), kjer je fenomenalno dobro upodobil predsednika majhne ljubljanaske krajevne skupnosti. Tam je v svojem sivem rekelcu, razmršenimi lasmi in občasno s cigatero v ustih in vrčkom piva v rokah deloval tako impozantno, da je človeka pognalo v smeh že ob pogledu nanj, kaj šele, ko je začel govoriti z, za svoj lik značilnim dialektom. Tudi njegove kretnje so veliko pripomogle k temu, da se je njegov lik lahko trdno zasidral v spomin gledalca.

Ko sem tako hotel izvedeti še kaj več o njegovem življenjepisu, ne le njegovi filmografiji, pa sem naletel na razočaranje. Namreč, o njem je na svetovnem spletu napisano bore malo. Kratek življenjepis je mogoče prebrati na spletni strani založbe Sanje, še krajšega ter z dodano filmografijo pa na Wikipediji. Filmografijo se najde tudi na IMDb.

Tam lahko preberemo, da je ta slovenski igralec, rojen 19. maja 1929 v Cerknici, svojo igralsko pot začel na odru SNG Ljubljana daljnega leta 1952. Upodabljal je like Skakespeare, Moliera, Čehova, Krleže, Giraudoxa, Smoleta in drugih. Pri SNG Ljubljana je ostal do leta 1982, torej polnih 30 let. Pred kamerami je prvič nastopil leta 1953 z mini vlogo v filmu »Jara gospoda«, v režiji Bojana Stupice. Istega leta pa še v znanem fimu »Vesna« (režija František Čap). Med bolj znanimi filmi je »Dolina miru« (1956) Franceta Štiglica. Film je bil na Cannskem filmskem festivalu nominiran za zlato palmo. John Kitzmiller pa je zmagal v kategoriji »najboljši igralec«.

Med ostalimi odmevnejšimi filmi v katerih je nastopil so »Amandus« (1966; režija France Štiglic), ki je bil tudi prvi slovenski barvni film, »Deseti brat« (1982; režija Vojko Duletič), »Živela svoboda« (1987; režija Rajko Ranfl), pa tudi v slovenskih mladiskih uspešnicah »Poletje v školjki« (1985; režija Tugo Štiglic) in nadaljevanju »Poletje v školjki 2« (1988; režija Tugo štiglic). Če gre verjeti podatkom, ki so dosegljivi na spletu, je v filmu zadnjič nastopil leta 1989 v »Veter v mreži« režiserja Filipa Robarja Dorina. Legendarno nanizanko »Naša krajevna skupnost« pa je RTV Ljubljana snemala med letoma 1980 – 1981.

Boris Kralj je bil tudi »odličen recitator in interpret« (kot je navedeno na strani založbe Sanje). Prav pri tej založbi so dosegljive njegove recitacije nekaterih Prešernovih del na CD ploščah in avdio kasetah, ter recitacija »Balade o kmečkem puntu« Janeza Menarta v njegovi zbirki »Pesmi in balade«, ki naj bi bila prva zvočna knjiga na CD formatu pri nas. Njegove recitacije del Franceta Prešerna lahko poslušate tudi na tejle strani pod »Boris Kralj« seveda.

V pisanju poezije se je preskusil tudi sam in tako leta 1991 izdal svojo pesniško zbirko z naslovom »Poslavljanja«. Za svoje delo v gledališču je leta 1990 prejel Borštnikov prstan. Umrl je 16. junija 1995 za posledicami infarkta. Star je bil 66 let.

Da pa ne bi ostalo le pri pustem naštevanju dejstev in podatkov, sem se na hitro odločil, da napišem še tele dve kitici. Čisto tako, ker se mi je zazdelo. Ni ravno najboljše, saj je bilo spisano na hitro, toda naj bo.

Ko spustila se v teatru, tebi zadnjič je zavesa
Ko pred kamero je padla zadnja klapa
Tedaj iz svoje duše si zlil še nekaj verzov
Ki na bel papir preneslo jih črnilo je tvojega peresa

Ko tiktakanje ure tiste, ki bije nam vsem hitro in neizprosno
Odbilo še zadnje tvoje je minute
Odložil si bremena, ki prinesla so jih leta siva
Si ozrl se nazaj ter rekel: adijo tovaršija!

Že odkar sem po principu »prvi bodo zadnji« (pač obrnjeno »zadnji bodo prvi«) prišel do sklepa, da bo moj zadnji nakup s tolarjem to kar je bil moj prvi, sem čakal na pravo priložnost da tudi izpolnim to obljubo samemu sebi. A dnevi so minevali, prišel je evro jaz pa še kar nisem kupil lučke. Ostalo mi je še do 14. januarja a sem včeraj le sklenil, da to simbolično gesto opravim danes. Tako se je tudi zgodlilo.

Zbudil sem se v sončno sredino jutro, ter po svoji stari navadi vase najprej zlil kavo ter opravil vse tiste »higienske zadevščine«, ki jih pač ljudje zjutraj opravljajo. Seveda brez glasbe ne gre, tokrat je zadoščal radio, ki je bil »naravnan« ravno na Radio Ekspres, tako da so bile moje prve jutranje pesmi zimzelena uspešnica »Super Trouper« od Abbe, ter potem še ena znana pesem a ne vem točno kdo jo izvaja. Po vseh teh jutranjih ceremonijah sem se prestavil za svoj HP ter si tam začel predavjati »lastno« glasbo. Prva je bila Anywhere od Evanescence, potem je prišla na vrsto Anouk in tako naprej. Skratka nič posebnega, tako kot vsako jutro od oktora naprej pač. Edina razlika je bila ta, da se mi je pesem Anywhere že včeraj tako trdno zasidrala v glavo, da ni in ni hotela iz mojih misli in to, da sem jo ponovno poslušal zjutraj ni niti najmanj pomagalo. Pesem ima zame nek poseben pomen, ki pa ga tukaj ne bi razlagal, ker je bolj intimne narave, ta pomen pa je dobila že kar dolgo časa nazaj. Tako sem obsedel pred svojim notebookom in kot ponavadi vsako jutro tudi tokrat preletaval spletne verzije časopisov, ter nato kot strela z jasnega sprejel odločitev, da je čas. Čas za moj zadnji nakup s tolarjem.

Vsal sem, se oblekel, nastavil svoje IM-je na »away« ter se odpravil proti majhni Mercatorjevi trgovinici v ljubljanskih Murglah. Zunaj niti ni bilo tako mrzlo, kot sem pričakoval, a vseeno je bilo na črnih »Dekrinih« strehah, ki so na tem koncu Murgel sila popularne nekaj zmrzali. Tako sem počasi odkorakal proti trgovini. Prav zanalašč sem se razgledoval po okolici, če bi morda vzrl kaj, kar bi bilo vredno opisati v temle opisu (preden sem odšel sem namreč sklenil da bom vse opisal), pa resnično ni bilo nič omembe vrednega. Le za trenutek je nekje na sredi poti mojo pozornost privleka lična Alfa Romeo 166 s staro sprednjo masko, med potjo pa mi je v glavi konstantno odmevala Anywhere.

Pot do trgovinice ni trajala dolgo, kakih pet minut. To sicer ni trgovina v kateri sem opravil svoj prvi nakup, tiste trgovinice že zdavnaj ni več. Tisto je bila majhna, resnično miniaturna trgovinica s pultom, torej ne samopostrežna. Imela je prav posrečeno ime: »Ljubi kruhek«. Če me spomin ne vara, pa sem skoraj prepričan da me ne, je bil tisti dan lep in sončen, tako kot danes pravzaprav, jaz pa sem bil po šoli pri babici. Ker sem si zaželel sladoled in ga takrat ni imela pri roki, sem dobil nekaj SLT-jev ter odšel v Kruhek. Spomin se še, da tiste lučke nisem pojedel med potjo (trgovinica je bila čisto blizu), ampak šele, ko sem se vrnil. Vrnil pa sem tudi drobiž, ki mi ga je vrnila prodajalka ali pa prodajalec, se ne spomnim več. Nekaj časa je bil tisti Ljubi Kruhek prav popularna trgovinica, nakajal se je na »Koseškega« ulici, ne tako daleč od Osnovne šole Kolezija (kamor sem hodil), v stavbi zraven katere je imela svoje prostore tudi poslovalnica založbe Miheljač.

Mercator, v katerem sem bil danes, pa takrat tudi še ni bil to. Mercator se je v tiste prostore namreč naselil šele v zgodnjih devetdesetih, mislim da leta 1993, a lahko da se motim. Torej takrat, ko je tolar šele začenjal svoj petnajstletni pohod. Pred tem je bila v isti stavbi tudi trgovina, ki pa jo je namesto namesto napisa Mercator ponosno krasil velik napis »Ljubljanske Mlekarne«, z oranžnimi črkami na beli podlagi. Sprednji del je bil takrat še majhen bar, ki pa so ga po prevzetju s strani Mercatorja odpravili in tako malo (a res zelo malo) povečali trgovinico.

Vstopil sem v trgovino. Nisem gledal sem in tja, nisem vzel ne vozička ne košarice ne česarkoli. Z dokaj hitrim korakom sem šel do zmrzovalnika, vzel »Ježek« lučko in enako hitro stopil do blagajne. Pred mano je bil samo en kupec.
»173 tolarjev«, mi je rekla prodajalka[dejansko 172'54] (ne vem zakaj v tolarjih, ampak dobro).
Iz denarnice sem povlekel dva bankovca po 100 SIT, dobro vedoč da se te valute ne bom poslužil nikoli več. V trenutku, ko se je to zgodili je bila ura 12: 36 (čeprav na računu piše 12: 32). Prodajalka je vzela oba bankovca, ter mi vrnila 11 centov (1 kovanec po 10 in še kovanec za 1 cent). Vzel sem drobiž in račun ter odkorakal iz trgovine z lučko v roki.

Dobrodošel na blog.siol.net. To je tvoja prva objava. Za prvič naj ti bo, ampak zdaj pa začni zares!